Če se nam želite pridružiti, se vpišite v mailing listo MTB četrtka in seznanjali vas bomo o naših skupnih vragolijah.

ime:

email:

 

 

Jezersko 2006

Spomin na skupno jesensko MTB turo MTB četrtka.
piše: Rok Pivk

"Sobota zjutraj je in ob 9:30 se je 15 kolesarjev, ki naj bi se spoprijeli z napovedano turo v dolžini približno 52 kilometrov (predvsem seveda samega klanca), točno kot švicarska ura zbralo na zbirnem mestu pred Mercatorjem na Kokrici. Ja, zbralo že, ampak potem so se pa priprave šele začele. Natakarica v bližnjem lokalu se kar ni mogla prečuditi nad navalom postavnih fantov v pajkicah in podobnih oprijetih oblačilih, pri čemer si je eden zaželel čaja, ta kapučina, spet tretji kratke in močne, tako da je bilo očitno, da so nekateri jutranji doping doma izpustili, drugi pa so najbrž po poštenem zajtrku že pomislili na odvajalne pripomočke (češ, kaj bom na biciklu vlekel sabo vso to breme). Pa tu s pripravami še ni bilo konca, Mercator na Kokrici je to soboto nedvomno zabeležil rekord v smislu prodanih energijskih tablic in napitkov, tako da mislim, da so kmalu po našem odhodu, ki smo ga le dočakali okoli 9:50 (dobro, ena dobra akademska četrt zamude), lepo zaprli duri, saj so za tisti dan že izpolnili svoj dnevni plan.
Torej, kolesa in kolesarji so se ogreli in lepo smo jo mahnili v skladu z začrtano turo. No, vsaj večina, saj so nekateri, ki so bolje fizično pripravljeni in ki so očitno ocenili, da bo načrtovana tura za njih premalo zahtevna, že na poti proti Dupljam ubrali bolj zahtevne bližnjice. Tudi naša karavana se ni mogla izogniti "aferi Rupar" oz. vsaj očitni predvolilni mrzlici, saj smo se na poti proti Dolžanovi soteski komaj prebili skozi Tržič, ki je kar prekipeval od gradbenih aktivnosti, urejanja zelenic in podobnih predvolilnih maškarad, ki naj bi seveda predvsem močno omajanemu ugledu trenutnega tržiškega oblastnika (no, vsaj glede na mnenju izven Tržiča živečih sonarodnjakov) pripomogle k boljšemu uspehu na volitvah. No, in po Tržiču pa se je začelo pravo garanje. Poti in ovinkov ne bom opisoval, saj je bil že napovednik dovolj natančen, ampak en sam klanec, ki mu tudi potem, ko je vodja poti Uroš svečano oznanil, da smo pa ravno opravili z najtežjim delom poti, ni bilo videti ne konca ne kraja. Kot da že samega matranja po klancu navzgor ne bi bilo dovolj, sta za razburjenje poskrbela še kakšnih 40 let star kombi lokalnega gasilskega društva (brez sprednjih tablic seveda) in golf druge generacije iz Murske Sobote (le kako je ta zašel v tržiške hribe?), ki sta si na cesti vzela precej prostora oz. sta se na njej obnašala v smislu pravila močnejšega (da o hitrosti ne govorimo, čeprav je bila ta mogoče posledica pomanjkanja ali pa neobstoja zavornih mehanizmov), tako da so nekateri od nas z njima skoraj doživeli bližnje srečanje. Kaj sta seveda počela v teh krajih, je najbrž drugo vprašanje, ampak če vemo, da smo se gibali le nekaj 100 metrov proč od avstrijske meje, potem seveda pravljice o kontrabantih z belim blagom morda le niso tako za lase privlečene.

Ko smo se končno le privlekli na nekaj, kar naj bi bila najvišja točka, pa se je šele začelo pravo delo. En kup prenašanja koles po klancih, kopanja v blatu in dreku drugih vrst, skakanja čez podrta drevesa kot da bi bili v partizanih in ne na biciklu, pa seveda hkrati tudi en kup dobre volje, saj je bil pred nami še nepozaben spust, nato pa kmečka pojedina. V želodčkih je namreč že pošteno krulilo, saj vse tiste energijske tablice in čokolade niso ravno ustrezno nadomestilo za prehrano utrujenih kolesarjev, ki so ravno opravili s kakšnimi 1.300 metri višinske razlike. Sledi torej še nori spust, ki je vsaj nekatere od nas v smislu čistoče še bolj približal tistim luštnim živalskim bitjem, ki se sicer tako pogosto znajdejo na naših krožnikih, ampak zaradi pričakovanih dobrot je šlo seveda vse skupaj še bolj hitro. Po dobrih 4 urah (no, nekateri pač malo hitreje) smo tako prišli na cilj, kjer so nas že pričakali s prvim šnopčkom in borovničkami, kmalu pa je za vse udeležence sledila tudi kmečka pojedina, ki je vsaj glede na to, da jo je prav hitro zmanjkalo, nedvomno upravičila pričakovanja. Ampak, od tu pa ne bi več naprej, tako da zadevo prepuščam vaši domišljiji, morda le kot napovednik za prihodnji tak dogodek, bilo je super. Mogoče za konec le še zahvala Urošu Ambrožiču, ki se je izredno (in zopet) potrudil z organizacijo dogodka, ne pozabimo pa niti na guruja, ki je s svojimi tehničnimi pripomočki poskrbel za ustrezno in pravočasno obveščenost vseh udeležencev. "

   

            Copyright © 2007 MTB četrtek - design & production: Defin & Dspot